Kaj smo se do sedaj naučili...

Dobro sem naučila nekatere ljudi. Dobro sem bila naučena do sedaj. To sprejmem z vsem svojim bitjem. Vendar včasih nekako spet stopim iz svojega bistva, poslušam um in si naredim celo dramo. Se vam to kdaj dogaja? No očitno smo na pragu sprememb, ko bomo morali občutno reči našemu ego-umu NE, DOVOLJ! Vsak dan je izziv za vsakega od nas. Učenje je pomembno, naučiti se in iz slabega izvleči najboljše, to je uspeh. Kako lahko to spremenim, naredim, da bo vsak dan tako? Poslušajte sebe. Ta trenutek. Kaj vam pravi srce? Ste na pravem mestu, počnete pravo stvar v tem trenutku, vas to osrečuje? Kaj zares potrebujem? Sprejeti. Sprejeti dane situacije, svoje napake, napake drugih. Ali smo dovolj močni, da to storimo? Smo osebe, ki lahko izstopijo ven iz okvirjev in pogledajo na vsako situacijo z višje modrosti? Jaz pravim, da smo. In da si potrebujemo dati čas. ČAS je tisto kar res potrebujemo. Danes vsi nekam hitijo, se jim mudi. Kam vendar? Včasih se tudi sami znajdemo v zanki hitenja. Šele ko je prepozno se zavemo. Vsi bi vse na hitro, vendar vem kako to poteka. Kolikor hitro dobimo, to tudi hitro izgubimo. Si to res zaslužimo? NE. Zaslužimo si le najboljše. Dejanja. Takrat ko udejanjimo dano, naučeno teorijo, takrat res živimo s srcem in ugotovimo kaj nam paše in kaj ne. V dejanjih najdemo sebe. Vendar ne zahtevajte preveč od sebe. Bodite sam sebi najboljši prijatelj. Ne zahtevajte niti preveč od svojih bližnjih. Radi se imejte. Jaz želim zase in za vse vas, da se v tem življenju res najdete, da UČITE druge, kar veste da je najbolje za njih. Da se UČIMO, da smo pripravljeni poslušati. Pustimo sebi in drugim biti to kar sami želijo. Najti skupno točko je včasih težko, vendar se za vse najde rešitev. So trenutki, ko si nekako skoraj obupal, vendar je vedno v ozadju LUČ, VI SAMI. Stopite v to svetlobo. Bodite svetloba drugim. Vem da zmoremo. Trenutno smo v obdobju, ko bo potrebno čimveč pozitivnega ozračja, čimveč pozitivnih misli, svetlobe, ki nas bo dvignila na raven višje zavesti. To si želim za vse nas, za vse vas, da pridemo do te točke in se končno in za vselej zavemo, da smo ljudje z DUŠO. Da z njo prepevamo, plešemo, čutimo, doživljamo in izkušamo. Bodite drugim luč in še posebej samemu sebi. Hvala mojim dragim, da ste to kar ste in za nič na svetu se ne spremenite. TO STE VI! VI STE LJUBEZEN IN SVETLOBA, KI SIJE NA TEM SVETU!

Tebi...

Tebi...

Nekako sem se odločila, da ta moj zapis posvetim danes eni osebi, ki je nedavno nazaj postala tudi del mojega življenja. Zakaj? Včasih  je lažje napisati kot izgovoriti dane besede. Zato to "pismo" posvečam svoji dragi osebi, duši ki je vstopila v moje življenje. Zato bom to naslavljala direktno nate. Veš kdo si.

Si eden mojih večjih učiteljev, moje ogledalo, moj realist, ki me občasno postavi na realna tla, ko le lebdim. Vedi, da nama je bilo namenjeno, da se nekaj naučiva drug od drugega in za to sem izjemno hvaležna Nebesom, da so ti me pripeljala k meni. Vsak od naju se trudi po najboljših močeh in včasih to ne vidiva, ali vsaj ne vidim, čeprav globoko vem, da je vse takrat kot rabi biti. Ostati realen in se zavedati svojih dejanj, iz slabih izkušenj črpati najboljše je največja vrlina človeka, ki jo lahko prenese na svoje srce, svojo dušo. Zavedam se, da mi daš ogromno, pa le včasih moja trma prevlada in moje bistvo tega ne vidi. Kaj čutim, včasih ne povem, zadržim v sebi. In to me na trenutke obteži. Mi leži na srcu. Dal si mi največje darilo. Najprej sebe, da se lahko od tebe učim, nato nekaj najinega, kar naju bo močno razveselilo. Kar naju že. Dan nama je bil največji blagoslov, kar ga človek lahko prejme. Živeti skupno življenje je za naju nekaj novega, še neznanega, vendar oba v upanju veva, da zmoreva. Vsak trud se izplača. Kakor praviš ni vse rožnato in se tega tudi zavedam. Oba se zavedava. Veliko stvari se je treba naučiti v tem življenju in to je super. Saj smo tu, da se učimo drug od drugega. Res je da, se na trenutke ne strinjava, vendar to ne pomeni, da ne morava iti naprej skozi kompromis. Sva sposobna. Dejanja štejejo. Res je. Veliko jih je bilo z obeh strani. Sposobnost, da uživamo drug ob drugemo, ne glede na pretekla dejanja. To je najlepše. Vsak od nas pri nekomu pusti nek pečat, velik ali majhen, to ne vemo. Vedo samo tisti, ki so nas spoznali za takšnega kot smo. In jaz te spoznavam in te sprejemam takšnega kot si. In to je tvoja lepota. Tvoja duša ve. Včasih situacije ali besede vzamemo preveč resno, osebno in se na trenutek ne znamo ceniti kdo smo v resnici. Pozabimo pa gledati skozi angelske oči ali oči duše. Duša raste ob vsakem trenutku, ko se zavemo, da smo se iz situacije nekaj naučili. Izkušnje nas gradijo kdo smo trenutno. Vsak dan posebej je trud, trud za oba, trud za vsakega posebej od naju. Želim ti vse najboljše in najlepše v tem življenju. Da rasteš, da se čimveč naučiš. Da se sama učim od tebe. In v upanju ti od mene. Duša duši :" Si bitje, ki žari skozi svoje lastne oči. Z nasmehom in pogledom in čudovitimi besedami očaraš in me nasmejiš." Poljubček. RTM. Hvala, hvala, hvala! Blagoslov.

V volji je moč!

Zadnje čase veliko prebiram članke ali jih zasledim. In pogosto se pojavlja beseda "strah". Kako ga premagati, kaj je sploh to, ali obstaja? Vsak od nas se verjetno sooča s svojimi strahovi. Kaj je za vas strah? Za mene v širšme pomenu ne obstaja. Je samo lupina v katerem je zrak, se pravi "nič". In zakaj nas je potem sploh strah, če je to nič? Dobro vprašanje. Jaz se z njim ubadam že nekaj časa, vendar počasi dojemam, da ga niti ne potrebujem, saj mi ne prinaša nič dobrega in na koncu ta strah, ko je enkrat izziva ali situacije pred katero smo soočeni konec, enostavno izgine. Jaz osebno čutim, da smo v obdobju, ko nas naš ego čedalje bolj preizkuša, nas skuša izpodriniti. Bori se. Tudi naš ego se bori za obstoj, obstoj kako biti z nami in ostati v stiku z nami, ko smo sami poslušni svoji duši. Bijemo svojo bitko. Zato strah. So trenutki, ko enostavno kar pride, kot strela iz jasnega. Tisti trenutek je najbolje prepoznati ta občutek, ga sprejeti in ga spustiti ven iz sebe. To je ena od rešitev. Druga rešitev je tudi, da se zavemo svojega bistva, svoje duše, saj je ta večna in edina ki je pogumna in stalna in nas nikoli ne bo pustila na cedilu. Zaupati vase, to je pomembno. Z izgubo zaupanja, nastopi naš um, naš ego, ki nas skuša prepričati, da nismo dovolj dobri. Ne pustite se. Vedite, da če se vam to dogaja v tem trenutku ali se vam je, niste sami. Vsi smo v enem samem čolnu, vsak s svojimi izkušnjami, izzivi in življenjsko potjo. Mislite pozitivno, odganjajte od sebe negativno, spremenite ga tako, da vam bo lažje. Ne obupajmo. Za vse se najde rešitev, vedno bo več priložnosti, ko bomo znali premagati končno ta strah, ga odrinit iz sebe in zaživeti v popolni svobodi, s svojim srcem, z dušo. Ljubite se, ne glede na izzive, osvojene ali še ne. Vztrajajte. Vztrajajmo še naprej! V volji je moč!