petek, 31. december 2021

Leto 2022, nov začetek

 "Kamorkoli grem in kjerkoli sem, izkušam ljubezen in sem ljubezen."

To je moje vodilo za leto 2022. 

Verjamem, da bo leto 2022 zanimivo. Bo težko leto, polno preizkušenj. Moč bomo našli v nas samih. Notranja moč, da se bomo postavili za sebe, za svoja prepričanja, da bomo resnično sledili sebi. Upamo na najboljše, smo optimisti in nismo črnogledi. Naj nas prepričanja drugih in mnenja ne obrnejo stran od lastne resnice. V tisto kar verujete, to ste. Naj nas vodi srce in ne razum. Bodimo strpni in potrpežljivi do sebe in do drugih. Jaz sem, ki sem.

Predvsem se imejmo radi in zaupajmo vase, v svojo pot. Pot, ki nas bo vodila na cilj. Cilj, ki smo si ga izbrali, zaželeli. Ko se nekaj začne, se tudi nekaj konča. Z razlogom. 

Bodimo ljubezen.

Hvala, hvala, hvala.

Vse dobro v letu 2022.

Nina

Pred desetletjem nazaj

Danes se dotikam zgodbe o tem, kako sem se pred leti srečala s terapijo "reiki" in kako me je ta hvaležna tehnika zdravljenja pripeljala do te točke kjer sem sedaj. Hvala moji terapevtki, da mi je pri tem pomagala, me vodila.

Pred več kot desetimi leti sem doživela preobrat. Mogoče ga vsak kdaj doživi, mogoče se nam skozi  našo življenjsko pot ponavlja.

Zelo dolgo sem namreč živela samo v svojem umu, nisem udejanjala svojih želja. Imela sem jih namreč veliko. Vse je obstajalo samo v mojih mislih, besedah. Dejanj je bilo zelo malo ali nič. Bila sem zelo črnogleda glede vsega, preveč sem se prepuščala svojemu egu, strahu. Bila sem zelo introvertirana. To je bilo takrat moje življenje. To življenje je bilo edina, kar sem takrat poznala. Ta je uničevala moje fizično, mentalno in duhovno telo. Fizično nisem bila nikoli preveč aktivna, rada sem jedla. S hrano sem nadomeščala očitno neko pomanjkanje. Pomanjkanje v smislu da nisem počela stvari v življenju, ki sem jih globoko v sebi želela. Nato sem se znašla na točki, ko se je moje fizično telo obrnilo proti meni. Vse kar nisem živela, vse kar nisem udejanjala, čeprav sem v sebi želela, vse je privrelo skozi slabo počutje mojega telesa. Prišlo je do jutranjih slabosti, bolečin v želodcu, nespečnost ipd. Lahko bi rekla, da so vsi moji strahovi privreli na plan. 

Takrat sem dojela, da potrebujem v življenju narediti nov korak, da resno potrebujem spremembo, česar me je bilo najbolj strah. Vedela sem, da sama ne zmorem, potrebovala sem pomoč. Drugačno pomoč. Rešila me je moja draga sorodna duša, ki me je že nekaj časa prepričevala naj poskusim s terapijami, alternativo z reiki-jem, a sem zaradi svoje trme mogoče strahu odlašala. Reakcije mojega telesa so me dejansko prepričale, potisnile v to in odločila sem se da poizkusim. Nisem imela nič za izgubiti.

Terapije so potekale tedensko in z vsakim tednom so se poznale spremembe v počutju, dojemanju sebe in okolice. Z lastnim trudom sem počasi spreminjala svoj tok življenja, seveda na boljše. Postajala sem bolj samozavestna, udejanjala sem veliko več kakor prej, odpirala so se nova poznanstva, ljubezen. Ljubezen do sebe. Svet sem začela dojemati na drugačen način. To je bilo notranje vedenje, da je nekaj večjega med nami in predvsem v nas. Zavedati sem se začela, da v svojih dejanjih delujem preveč skozi svoj ego oziroma um in ne znam delovati skozi svoje srce. Z gledanje skozi srce, sem lažje sprejemala tudi neprijetne situacije in jih spreobračala v nekaj dobrega, v izkušnjo, ki te želi naučiti nekaj novega, ti dati novo spoznanja o sebi in tudi drugih. 

Poleg terapij, je bil eden od korakov k spremembi tudi ta, da sem vzela svoje telo v roke in začela končno skrbeti zanj. Začela sem tudi ustvarjati, to kar mi je bilo dano od rojstva. Moj dar, da sem ustvarjalna. Premalo sem cenila svojo sposobnost in da je to ena od mojih najboljših vrlin, ki jo potrebujem zase in da imam na tem planetu, v tem življenju nek višji namen. Kot vsak izmed nas.

Nova poznanstva so me pripeljala tudi do svojega sedanjega partnerja, s katerim sva si ustvarila družino. Z njim sem izkusila najlepše trenutke zaljubljenosti, ljubezni in dojemanje kako se lahko dve duši povežeta predvsem duhovno. Že na začetku naju je povezoval občutek domačnosti, ki je prisoten še danes. Hvala TI.

Reiki je bil zame način kako ozavestiti vse kar doživiš čez dan in kako ostaneš optimist ne glede na vse kar ti pride naproti v življenju. Vsi delamo tudi napake v življenju, da nas občasno spremljajo tudi spodrsljaji, turbulence, slabi dnevi..."ego-tripi". To sto tisti trenutki, ki nas le spomnijo, da se da vse popraviti in da je vedno lahko bolje. Da lahko storimo stvari drugače, boljše. Vsak dan. Moj največji dar sta danes moja dva nadobudna, živahna otroka MIHA ELIJA in ZOJA, za katera sem izjemno hvaležna. Hvala vama, da sta me izbrala za svojo mamo. Vsak dan me naučita novih spoznanj o sebi, kako biti boljši človek. Zelo sta iskrena in ljubeča, vidita tisto kar odrasli včasih pozabimo. Pozabimo živeti, na polno, brez strahu, biti malo otročji, predvsem pa brezskrbni.

Hvala vsem dušam, ki jih poznam in ki sem jih v tem obdobju spoznala. Hvala, da ste del mene.

Blagoslov.


torek, 13. december 2016

Draga Nona

To je namenjeno moji nedavno pokojni babici, "Noni".

Hvala, ker si bila del nas, del mene. Naučila si me in mi dala marsikaj, zato sem ti zelo hvaležna. Veliko spominom me veže nate in te bom hranila globoko v srcu vse življenje.

Bila si trdna korenina v našem življenju, marsikaj preživela vendar tega nikoli pokazala. Večen optimist. Tvoj smeh je še ta trenutek ujet v mojem spominu. Bila si odlična kuharica, zelo bistra, rada si reševala križanke in Nonu brala jutranji časopis. Vedno si v predalih skrivala kakšen "sladkorček" katerega sem rade volje tudi vzela. Zelo veliko si mi, nam dala, čeprav od tebe nismo zahtevali ničesar. Čista dobrota. Znala si z besedami, včasih si spustila tudi kakšno pikro besedo, a te zaradi tega nismo obsojali. Bila si to kar si.

HVALA DA SI BILA DEL NAS IN ŠE VEDNO SI!

Blagoslov in v upanju, da ti, Draga duša, naslednje življenje prinaša manj težkih poti in veliko več srečno izpolnjenih trenutkov in seveda izkušenj.

Hvala za vse izkušnje, ki si NAM jih s svojo prisotnostjo zapustila.

IVANA ROSSI radi te imamo!

Nina Rozina z družino

torek, 16. februar 2016

Sprejmi to kar si

No pa sem spet malo nad tipkovnico in tipkam moje današnje misli.
Danes se moje vprašanje glasi : Zakaj določenih ljudi enostavno ne moremo ali ne znamo razumeti?

No mislim, da si to vprašanje postavi marsikdo, ki se sreča z ljudmi, s katerimi se pač, jasno povedano, ne razume. Nista mogoče na isti "valovni dolžini", po domače ali sta si pa pač mogoče malo podobna. Kako?

Rečeno je, da smo drug drugemu Ogledalo. V to popolnoma verjamem. Kolikokrat ste se zalotili pri kregu z družinskim članom, partnerjem, prijateljem, da medtem ko si skačeta v besedo, tvoje misli uhajajo k temu, da na koncu ugotoviš, da se kregaš sam/a s seboj? Ja dostikrat tako pride. Očitno me nekaj na meni moti, oziroma si nisem priznal/a da to nosim v sebi.

No mislim, da je čas da si vsi malo priznamo. Vsi smo narejeni iz dveh plati Vesolja. Pozitivne in negativne. Obe izražamo v realnem svetu. Umetnost vsega tega pa je ali smo dovolj močni da si dokončno to priznamo. Rabili bi biti, ker verjamem, da nas to ovira pri nadaljnjem razvoju in učenju na tem svetu. Naš otroci so največji odraz tega. Pokažejo tako svojo dobro in tudi slabo plat. Pa jih imamo vseeno brezpogojno radi in jih ljubimo. No in zakaj si potem to brezpogojno ljubezen odrekamo do sebe in zakaj si dokončno ne rečemo da tako pač je. Včasih sem jezen, včasih pa miren, spokojen. Vnaprej ne morem vedeti kaj mi lahko dan ali neka izkušnja prinese. Lahko pa enostavno priznam in rečem, da se bom ob vsaki prihodnji situaciji poskušal čimbolj pozitivno odzvati in jo sprejeti takšno kot je, tudi če pride v malo slabšem "zavoju".

Naš ego je na vsakodnevni preizkušnji, to vedite. Ali ga bomo napolnili ali izpustilin, in namesto njega poslušali svoje srce, je pa odvisno čisto od nas samih. Pa enostavno, ne sekirajo se preveč zaradi drugih. Vsi imamo svoje mnenje, vendar če sami pri sebi vemo, da ravnamo ZASE prav, potem nima noben pravice, da bi nas glede tega sodil.

Na koncu le spreminjajmo sebe in ne drugih.
Vsak ima svoje poslanstvo na tem svetu.

Hvala.

Nina Rozina

Še nekaj "iskric", citatov, ki mogoče kateremu pridejo prav:

Jezus Kristus

»Vsa hudodelstva zagrešimo vsi.«
»Kdor je brez greha, naj vrže kamen.«
»Ne sodi, da ne boš sojen. S sodbo, s katero sodiš, boš sojen; z mero, s katero meriš, bo merjeno spet tebi.«

(iz spletne strani: http://www.molitev.net/usmiljeni/)


sobota, 26. december 2015

Kaj nas čaka v letu 2016 ali kaj narediti "zdaj"?

Ja odgovora na to vprašanje ravno ne poznam, vendar vem, da kakor si bomo sami postlali tako bomo živeli. Nočem biti idealna, ker tudi sama nisem, sem pa realna.

Vem, da ti v življenju pridejo naproti situacije, ki so te prisiljene nekaj naučiti, slabo ali dobro. Kako se bomo na njih odzivali in jih sprejemali, pa je to čisto odvisno od nas samih. Če jih bomo obrnili v pozitivno, bo vsak dan oziroma vsak razplet situacije za nas vedno dober, je tako? Če se bomo pa iz slabe situacije vlekli kot megla in nenehno tuhtali o njej in bili jezni na razplet, potem verjemite, da se bomo tudi sami slabo počutili. Stvari potrebujemo razčistiti s seboj in drug z drugim, če je le to potrebno.

Letošnji december ni bil toliko prazničen kot po navadi, vsaj po mojem občutki. Ni bilo toliko dušnega in prazničnega navdušenja kot leta poprej. Zakaj? Ne vem. Enostavno pač tako je. Božič je mimo, bliža se Novo leto in ponovno nove zaobljube. V 2016 bom pa to storil/a in podobno.... Pa nas včasih življenje preseneti in se ravno vse ne obrne tako kot si zadamo na začetku novega leta, kajne?

Nič hudega.

Jaz mislim, da dajmo še v letošnjem letu malo drugače sprejemati stvari in ne čakajmo na novega. V kolikor ste storili letos napake, pač priznajte si jih, verjemite, da boste tudi naslednje leto naredili kakšno napako tu pa tam. Nismo idealni, pa kaj. Hvala bogu. Mislim, da bi bil svet z idealnimi ljudmi preveč dolgočasen. Se vsaj kaj dogaja, če lahko tako rečem. Bodite to kar ste in se ne skrivajte za maskami. Tudi če je maska še tako obstojna, verjemite tudi ta se enkrat obrabi. Jaz sem raje realna, pa čeprav včasih preveč. Naša čustva so tako pozitivna in negativna. Če znamo ti dve plati uravnavati, potem nam gre prav dobro. Nimamo se kaj sramovati. Smo to kar smo. Vsi se učimo. In se ne obremenjujmo s tem, kar si drugi mislijo o nas. Radi se imejmo in sprejmimo sebe v popolni celoti. Ko sprejmeš sebe, lahko tudi druge.

Moje želje za vas so te, da živite za danes in ne razmišljajte na jutri. Kar bo pa bo. V kolikor bomo optimistično zrli v svet potem verjemite, da bo vse v redu.

Hvala in z blagoslovi v leto 2016.

Nina Rozina



ponedeljek, 14. september 2015

Spreminjajmo sebe, ne drugih

Globoko v sebi vsi vemo, da ne moremo spremiti drugih, spremenimo lahko le sebe. Kako? Na način, da začnemo gledati na vse situacije z drugega zornega kota. No tako si to jaz predstavljam. Vsak od nas je res svet zase. Z nekaterimi ljudmi se razumemo, z nekaterimi pa žal ne. Ne gremo vsi skupaj, pa čeprav smo vsi iz istega "neba". Smo ljudje, ki se na svetu skušamo razumeti z vsemi, ki nam pridejo na pot, vendar na koncu ugotovimo, da žal to ne mora biti tako. A na koncu rabimo to le SPREJETI. S sprejemanjem si olajšajmo življenje. In se ne OBREMENJUJEMO več, zakaj ni to tako, zakaj ni drugače. Zakaj ni drugače? Tako pač je. Nekatere stvari pač ne moremo spremeniti. Pomembno je, da se nehamo obremenjevati. Na koncu vedite, da živimo res zase, da potrebujemo živeti res za sebe, da v prvem koraku osrečimo sebe, potem pa druge. Tega ne pozabimo. Vsi delamo napake v življenju, to je NORMALNO. Če se tega zavedamo, recimo hvala in si odpustimo in nato odkorakamo NAPREJ. Če se želimo spremeniti, se moramo tega začeti ZAVEDATI IN NEKAJ ZA TO TUDI STORITI. Potem stopamo naprej in ne gledamo več nazaj. Gledanje v našo preteklost so le izkušnje, ki so nas naučile kako živeti zdaj. Tako, da res skušajmo živeti zdaj. Mislim, da nam to vsem malo manjka.

Naredimo danes in jutri tisto kar mislimo, čutimo da je prav.

Za vsak napredek v življenju pa potrebujemo kanček POTRPEŽLJIVOSTI. Vsaka sprememba zahteva ČAS. In ta nam je dan vsak sleherni trenutek v življenju. Zato si dajmo čas, da počasi preobračamo svoje liste sprememb v življenju. Takrat, ko bo nastopil trenutek in bomo lahko neobremenjeni stopili pred ljudi, s katerimi se ravno ne razumemo najbolje in s tem ostali zvesti sebi, takrat lahko dvignemo zastavo zmage in se je veselimo.
 
MISEL ZA DANES: "Sem to kar sem in se popolnoma sprejemam. Če me drugi ne sprejmejo je to pač tako. Jaz se imam rad/a in to mi je dovolj. Hvala, ker lahko sem."
 
Blagoslov vsem, ki berete moj blog. Vsaj vem, da se pa mogoče dotaknem kakšne dušice. HVALA!
 
Nina Rozina
 
 

torek, 6. januar 2015

Leto 2015...Bodimo iskreni do sebe in s tem do drugih

No pa je spet leto naokoli. Čas resnično beži, ko ga imaš premalo da bi v enem dnevu postoril tisto kar rabiš :): Tako pač je.
 
Iskrenost. Premalo jo uporabljamo, premalo povemo tisto kar nas resnično muči ali pa nas resnično veseli. Vsak od nas potrebuje malo iskrenosti, takšne direktne, brez olepšavanja. Če jo ne povemo na glas si jo pa po navadi zamomljamo v sebi. Ni to čisto res? Včasih srečujem ljudi ali pa sem obkrožena z osebami, ki niso v resnici to kar res so. In takrat tudi sama nekako zaprem tisto svoje bistvo. Zakaj? Strah. Strah, da me bodo ocenjevali. Vse življenje se srečujem s tem in danes to iskreno povem. Vendar se je potrebno potruditi. ZASE. Enkrat v življenju pa resnično bodimo to kar smo in se ne skrivajmo za maskami.
 
Vsi smo pod kožo krvavi, vsak od nas ima svoje "kaprice", dobre in slabe. Pa mislim da jih premalo cenimo pri sebi. Premalo damo nase in s tem oviramo tisto bistvo, dušo, da bi se sploh lahko izrazila. Ali ni to čar življenja? Da se nekako učimo, izražamo v njem, z njim. Mislim, da je ravno to leto to, da ustvarjamo, ustvarjamo tisto kar res želimo. veliko prebiram bloge, članke duhovnih učiteljev, kateri nam ravno o tem pišejo. Trenutno berem knjigo "Iz uma v srce" od pisateljice in duhovne učiteljice Maje Debelak-Dobre Vile Maje. Super knjigica, priporočam. V osnovi, gre za to, da si začnemo končno ustvarjati takšno okolje, ki ustreza nam in se končno nehamo brigati za negativnost okoli sebe. Ostanemo optimisti in zvesti sebi. In hvala tistim, ki nas to učite, da smo lahko to kar smo, brez sramu.
 
Tako, za zaključek naj povem, da je bilo prehod v novo leto res zanimiv, polno čudovitih trenutkov in predvsem miru, ki sem ga preživela s svojo družinico.
 
2015! Naj bo naše in vsem želim čimbolj uspešno pot pri ustvarjanju svojih lastnih stopinj, ki jih boste pustili za seboj v tem življenju! Vedno sem vesela uspehov drugih in s tem mi daje tudi vsak od njih upanje, da res lahko zmoremo in smo lahko vedno boljši. Bodite to kar ste, ZAUPAJTE VASE IN V VAŠO ISKRENOST. LEPA JE.
 
HVALA KER STE! Vesolje nas podpira.
 
Nina Rozina