Draga Nona

To je namenjeno moji nedavno pokojni babici, "Noni".

Hvala, ker si bila del nas, del mene. Naučila si me in mi dala marsikaj, zato sem ti zelo hvaležna. Veliko spominom me veže nate in te bom hranila globoko v srcu vse življenje.

Bila si trdna korenina v našem življenju, marsikaj preživela vendar tega nikoli pokazala. Večen optimist. Tvoj smeh je še ta trenutek ujet v mojem spominu. Bila si odlična kuharica, zelo bistra, rada si reševala križanke in Nonu brala jutranji časopis. Vedno si v predalih skrivala kakšen "sladkorček" katerega sem rade volje tudi vzela. Zelo veliko si mi, nam dala, čeprav od tebe nismo zahtevali ničesar. Čista dobrota. Znala si z besedami, včasih si spustila tudi kakšno pikro besedo, a te zaradi tega nismo obsojali. Bila si to kar si.

HVALA DA SI BILA DEL NAS IN ŠE VEDNO SI!

Blagoslov in v upanju, da ti, Draga duša, naslednje življenje prinaša manj težkih poti in veliko več srečno izpolnjenih trenutkov in seveda izkušenj.

Hvala za vse izkušnje, ki si NAM jih s svojo prisotnostjo zapustila.

IVANA ROSSI radi te imamo!

Nina Rozina z družino

Sprejmi to kar si

No pa sem spet malo nad tipkovnico in tipkam moje današnje misli.

Danes se moje vprašanje glasi : Zakaj določenih ljudi enostavno ne moremo ali ne znamo razumeti?

No mislim, da si to vprašanje postavi marsikdo, ki se sreča z ljudmi, s katerimi se pač, jasno povedano, ne razume. Nista mogoče na isti "valovni dolžini", po domače ali sta si pa pač mogoče malo podobna. Kako?

Rečeno je, da smo drug drugemu Ogledalo. V to popolnoma verjamem. Kolikokrat ste se zalotili pri kregu z družinskim članom, partnerjem, prijateljem, da medtem ko si skačeta v besedo, tvoje misli uhajajo k temu, da na koncu ugotoviš, da se kregaš sam/a s seboj? Ja dostikrat tako pride. Očitno me nekaj na meni moti, oziroma si nisem priznal/a da to nosim v sebi.

No mislim, da je čas da si vsi malo priznamo. Vsi smo narejeni iz dveh plati Vesolja. Pozitivne in negativne. Obe izražamo v realnem svetu. Umetnost vsega tega pa je ali smo dovolj močni da si dokončno to priznamo. Rabili bi biti, ker verjamem, da nas to ovira pri nadaljnjem razvoju in učenju na tem svetu. Naš otroci so največji odraz tega. Pokažejo tako svojo dobro in tudi slabo plat. Pa jih imamo vseeno brezpogojno radi in jih ljubimo. No in zakaj si potem to brezpogojno ljubezen odrekamo do sebe in zakaj si dokončno ne rečemo da tako pač je. Včasih sem jezen, včasih pa miren, spokojen. Vnaprej ne morem vedeti kaj mi lahko dan ali neka izkušnja prinese. Lahko pa enostavno priznam in rečem, da se bom ob vsaki prihodnji situaciji poskušal čimbolj pozitivno odzvati in jo sprejeti takšno kot je, tudi če pride v malo slabšem "zavoju".

Naš ego je na vsakodnevni preizkušnji, to vedite. Ali ga bomo napolnili ali izpustilin, in namesto njega poslušali svoje srce, je pa odvisno čisto od nas samih. Pa enostavno, ne sekirajo se preveč zaradi drugih. Vsi imamo svoje mnenje, vendar če sami pri sebi vemo, da ravnamo ZASE prav, potem nima noben pravice, da bi nas glede tega sodil.

Na koncu le spreminjajmo sebe in ne drugih.

Vsak ima svoje poslanstvo na tem svetu.

Hvala.

Nina Rozina

Še nekaj "iskric", citatov, ki mogoče kateremu pridejo prav:

Jezus Kristus

»Vsa hudodelstva zagrešimo vsi.«

»Kdor je brez greha, naj vrže kamen.«

»Ne sodi, da ne boš sojen. S sodbo, s katero sodiš, boš sojen; z mero, s katero meriš, bo merjeno spet tebi.«

(iz spletne strani: http://www.molitev.net/usmiljeni/)