Tebi...
Nekako sem se odločila, da ta moj zapis posvetim danes eni osebi, ki je nedavno nazaj postala tudi del mojega življenja. Zakaj? Včasih je lažje napisati kot izgovoriti dane besede. Zato to "pismo" posvečam svoji dragi osebi, duši ki je vstopila v moje življenje. Zato bom to naslavljala direktno nate. Veš kdo si.
Si eden mojih večjih učiteljev, moje ogledalo, moj realist, ki me občasno postavi na realna tla, ko le lebdim. Vedi, da nama je bilo namenjeno, da se nekaj naučiva drug od drugega in za to sem izjemno hvaležna Nebesom, da so ti me pripeljala k meni. Vsak od naju se trudi po najboljših močeh in včasih to ne vidiva, ali vsaj ne vidim, čeprav globoko vem, da je vse takrat kot rabi biti. Ostati realen in se zavedati svojih dejanj, iz slabih izkušenj črpati najboljše je največja vrlina človeka, ki jo lahko prenese na svoje srce, svojo dušo. Zavedam se, da mi daš ogromno, pa le včasih moja trma prevlada in moje bistvo tega ne vidi. Kaj čutim, včasih ne povem, zadržim v sebi. In to me na trenutke obteži. Mi leži na srcu. Dal si mi največje darilo. Najprej sebe, da se lahko od tebe učim, nato nekaj najinega, kar naju bo močno razveselilo. Kar naju že. Dan nama je bil največji blagoslov, kar ga človek lahko prejme. Živeti skupno življenje je za naju nekaj novega, še neznanega, vendar oba v upanju veva, da zmoreva. Vsak trud se izplača. Kakor praviš ni vse rožnato in se tega tudi zavedam. Oba se zavedava. Veliko stvari se je treba naučiti v tem življenju in to je super. Saj smo tu, da se učimo drug od drugega. Res je da, se na trenutke ne strinjava, vendar to ne pomeni, da ne morava iti naprej skozi kompromis. Sva sposobna. Dejanja štejejo. Res je. Veliko jih je bilo z obeh strani. Sposobnost, da uživamo drug ob drugemo, ne glede na pretekla dejanja. To je najlepše. Vsak od nas pri nekomu pusti nek pečat, velik ali majhen, to ne vemo. Vedo samo tisti, ki so nas spoznali za takšnega kot smo. In jaz te spoznavam in te sprejemam takšnega kot si. In to je tvoja lepota. Tvoja duša ve. Včasih situacije ali besede vzamemo preveč resno, osebno in se na trenutek ne znamo ceniti kdo smo v resnici. Pozabimo pa gledati skozi angelske oči ali oči duše. Duša raste ob vsakem trenutku, ko se zavemo, da smo se iz situacije nekaj naučili. Izkušnje nas gradijo kdo smo trenutno. Vsak dan posebej je trud, trud za oba, trud za vsakega posebej od naju. Želim ti vse najboljše in najlepše v tem življenju. Da rasteš, da se čimveč naučiš. Da se sama učim od tebe. In v upanju ti od mene. Duša duši :" Si bitje, ki žari skozi svoje lastne oči. Z nasmehom in pogledom in čudovitimi besedami očaraš in me nasmejiš." Poljubček. RTM. Hvala, hvala, hvala! Blagoslov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar